KRANJSKA GORA, 9. in 10. oktober 2020

Lepo vreme je še do sobote, v nedeljo naj bi deževalo ves dan, pa še sneg je napovedan do 800 metrov nm. Torej lahko še greva, hitro na pot… Spet Gorenjska – Kranjska gora je na vrsti. Tokrat greva z avtom, ker se zvečer že kar shladi, pa tudi nameravava več peš hoditi, za kar morava imeti pravo opremo, to pa je lažje spakirati v avto.

V petek po službi sva se hitro odpeljala na pot. Vreme je bilo čudovito, sončno, zato sva se tudi ustavila na kavici v Radovljici na bencinski črpalki. Kar sedela sva in počasi srkala okusno kavo. Hkrati sva na Bookingu iskala kraj, kjer bi prenočila. Kar nekaj klicev sva opravila, nato pa rezervirala v Gostilni Martin v središču Kranjske gore. Kranjska gora me vedno očara, ta njena domačnost, prijaznost, nek poseben dih ima, pa hribi okrog in okrog. Ko sva dobila ključe od sobe, sva hitro oblekla pohodna oblačila, pripravila nahrbtnik z dodatnimi oblačili in vodo ter se podala proti Planici – prvi cilj je pohod v dolino Tamar. V Planici je še vedno sijalo sonce, po nebu pa so že sukali oblaki. Pot do Tamarja je prijetna, rahlo se vzpenja, je pa zaradi obilnega deževja v preteklih dneh ponekod voda prekrila celotno pot, da si moral prav gledati, kje lahko hodiš. Po približno 45 minutah sva prišla na čudovito jaso, kjer sva v daljavi zagledala kapelico in kočo oz. planinsko postojanko (1108 ), ki je prvotno bila pastirski dom. Dolina Tamar je ena izmed najlepših ledeniških dolin v Julijskih alpah, hkrati pa je del Triglavskega narodnega parka. Na travniku, ki ga okrog in okrog obdajajo visoke gore, se je na vsakih nekaj metrov dvigoval “štor”, ostanki posekanih dreves… Zelo priročno za kakšne fotografije…. Moj pogled se je neprestano ustavljal na vrhovih gora, v ozadju je izstopal mogočni Jalovec, ki je šesta najvišja gora v Sloveniji (2645m), na vzhodu se dviga greben Ponc. Ko sva se obrnila desno od koče, sva med skalami zagledala prekrasen slap, izvir gorskega potoka Nadiže, ki hitro ponikne, njena voda pa priteče na plano kot Sava Dolinka v Zelencih. Na markacijah piše, naj bi do izvira prišla v 20 minutah, midva pa sva se ustavila že pri prečkanju potoka… toliko tekoče, deroče vode,… kjer naj prideva na drugo stran? Končno sva našla nek dokaj primeren kraj za prečkanje, samo – da mi ne spodrsne na kamnu…-). Ok, sva na drugi strani, pot se je hitro dvignila, na vrhu je izredno strma, del poti se hodi po klinih in ob jeklenicah, zato previdnost ni odveč. Izvir je v bistvu majhno jezerce, slap pa tik po izviru pada kakšnih 10m, v dolino Tamar priteče kot potok, dolg približno 400 m, nato običajno ponikne – no, sedaj je bil tu zaradi toliko dežja zelo živahen….

Kljub temu, da se je dan hitro poslavljal, zato se dolgo nisva zadrževala pri čudovitem izviru in nepozabnem pogledu na dolino Tamar. Seveda sva se morala še “podpisati” v koči, naredila sva nekaj fotk in se že v mraku in dokaj hladnem večeru odpravila nazaj proti Planici. Po prihodu v Kranjsko goro nama je zelo teknila okusna večerja v gostilni Martin.

Zbudila sva se v ne ravno jasno jutro, čeprav je napovedano lepo vremo. Odpravila sva se na zajtrk, seveda z maskami na obrazu, vse do mize. Gospodinja nama je prijazno pokazala, kje lahko kaj dobiva – od kave, salame, namazi za na kruh, rogljički, štrudelj, spekla bi nama tudi jajčka… Ko sva pojedla, sva pospravila sobo, poravnala račun – koristila sva še zadnje bone – nato pa se odpravila na drug konec Kranjske gore, do parkirišča, od koder sva se podala po smučišču Vitranc proti Ciprniku. Po kolovozni poti ob smučišču, kjer poleti deluje sankališče Besna Pehta, dolgo 1500 m, sva prišla do Bedančevega doma pri zgornji Vitranški žičnici I. Tu je nekaj zanimivih igral za otroke, midva pa sva pot kar nadaljevala proti žičnici Vitranc II, ki je bila zgrajena leta 1958, to je ena najstarejših enosedežnic v Evropi, ampak danes ne obratuje več (približno deset let). Pot se kar strmo dviguje po gozdu do Mojčinega doma na Vitrancu, ki se nahaja na višini 1555 m. Od tu sva imela še slabo urico do vrha Ciprnika, po grebenu, malo gor malo dol, skozi macesnov gozd, zadnji del poti je bolj strm in zahtevnejši, je pa pot tukaj dobro varovana. Čeprav je navedeno, da pot ni zahtevna, pa je potrebno kar nekaj kondicije za tak vzpon; je pa res, da sva hodila dokaj hitro, na vrh sva prišla v dobrih dveh urah. Že po grebenu je bilo čudovito opazovati naravo, zato sem ves čas iz žepa vlekla telefon, saj sem vsak trenutek, vsako lepoto stvarstva želela spraviti ne le v moj spomin ampak tudi fotografirati. Na vrhu pa se je odprl čudovit razgled na gornjesavsko dolino, Karavanke, Visoke ture, Ziljske Alpe…. Vse planiške skaklanice druga ob drugi skupaj z velikanko se vidijo z vrha, pa tudi Zelenci v daljavi… Z vrha sva občudovala s soncem obsijan Jalovec, s pogledom se levo pomikaš proti Slemenu in naprej vse do Triglava. Tako je bilo prijetno, da sva ostala na skoraj celo uro na vrhu Ciprnika na višini 1745 m. Do Mojčinega doma, kje sva pomalicala, sva šla po isti poti, v dolino pa po drugi strani, do jezera Jasna (hodila sva skoraj uro in pol), kjer je bilo polno ljudi, ki so lovili D vitamin; seveda sva se ustavila tudi midva in verjetno še zadnjič v letu na prijetnem soncu popila ledeno kavo, pa še dobra je bila. Sonce se je začelo spuščati, zato je postajalo hladno (in prav so nama prišle celo bunde, ki sva jih ves čas nosila s seboj), kar pa je pomenilo, da se je treba odpraviti proti Kranjski Gori, kjer sva imela avto.