Novi prazniki, nova motoristična tura, bi lahko rekla. Res je, če si lahko vzameva vsaj dva cela dneva prosto, se rada usedeva na motor in …. nekam, po možnosti v neznano… Avstrija, Italija, Dolomiti – tu je prekrasna narava in vedno znova naju vleče sem, po prelazih, voziti se po ovinkastih poteh z motorjem in v roki držati mobitel, da ukradeš kak trenutek v objektiv, je res nekaj čudovitega, neprecenljivega…. Nekaj prelazov sva že prevozila, najvišji pa še čakajo na naju…. Najvažeje pa – vremenska napoved je jasno, toplo vreme.
Na predvečer praznika je v domačem kraju prireditev “Večer na vasi”, kjer skupine iz okoliških vasi tekmujejo v raznih igrah, ki se tradicionalno zaključijo z vlečenjem vrvi, veselje pa se nadaljuje ob igranju domačih glasbenikov in plesu vse do jutranjih ur… Ampak – spet sva predčasno ušla domov, saj je bilo potrebno še spakirati in dokaj zgodaj zjutraj sva jo mahnila na pot…proti Kranjski gori, kjer sva tako kot vedno naredila prvi postanek, natočila gorivo in se napotila proti Korenskem sedlu. Jutro je bilo precej hladno, zato sva si oblekla še kar dežna oblačila, da naju ni preveč prepihalo, ko pa sva se spustila z vrha Korenskega sedla navzdol proti Avstriji, je postalo topleje. Z motorjem se sevda ne voziva po avtocesti, pot tako traja malce dlje ampak – saj to je to – voziti se in si ogledovati okolico oz. kraje, skozi katere se peljeva… Ah, ta vožnja po Avstriji… V Kotschach sva zavila proti Italiji bolj po hribovski poti. Tako sva se peljala čez t.i. “Leseno dolino”, čez prijeten kraj Sankt Lorenzen in Lesachtal, ti kraji imajo čisto pravo ime; tu je res ogromno lesa povsod, kamor si pogledal; žage, hlodi, drva, podrta drevesa verjetno pa je, da je pred časom bil tu kakšen vihar/neurje, saj je ogromno podrtih dreves, skoraj gozdov, cele planjave ležečega lesa, ki čaka na spravilo v dolino. Pred krajem Maria Lugau je bila prav zaradi plazu tudi v celoti zaprta cesta, zato je bil ves promet preusmerjen na obvozno vijugasto cesto – pa se je z druge strani hriba mogoče še lepše videla ta dolina…. Kaj kmalu sva prispela v Sillian in že sva začela opazovati mogoče italijanske Dolomite, vse povsod smučišča, kmalu pa sva v daljavi videla Kronplatz z visokim stoplom na vrhu hriba. Tu sva natočila gorivo in se odpeljala naprej proti Italiji do kraja Dobbiaco (Toblach) po znani cesti mimo Valdaore vse do Brunica (Brunecka), od koder sva opazovala priljubljena smučišča na planjavi Kronplatz z visokim stolpom na vrhu hriba.. Spomini so zaplavali v preteklost, na zimo, mrzlo, toda sončno vreme in sneg…
Ampak je treba nehati sanjariti in se odpeljati naprej, saj sva imela še kar nekaj poti pred seboj. Pot naju je ob avtocesti nato vodila proti kraju Vipiteno skozi bolj ozko pokrajino, ob železnici in avtocesti, kjer smo se pred leti že peljali z avtodomom, tam pa sva zavila z glavne ceste, ki se je bližala Avstriji in se usmerila levo, proti gorskim prelazom… Natočila sva gorivo (najdražje na celi poti, ampak kaj, ko nisi siguren, kdaj bo spet kakšna bencinska, koliko časa so odprte črpalke, saj je bilo že popoldne…..) in že sva se začela vzpenjati po lepi cesti, kakšnih 19 km, ko se je pred nama odprlo nebo…. Hribi, gore pokrite s snegom,… čudovito. Seveda je bilo treba malce poslikati, zato sva na vrhu prelaza Jaufenpass (Passo Giovo) ustavila. Na drugi strani pa še lepši razgled, na drugo dolino in hribovje. Na tej višini, 2094 m je pa tudi vredno spiti eno kavico in ob tem ves čas samo gledati, gledati lepoto narave. Prav prijetno je bilo, zato je včasih težko sesti spet na motor in se odpeljati, pa vendar, pred nama je bilo še kar nekaj poti, če želiva priti v Solden…
Kmalu naju je čakal prvi tunel, sledili pa so ovinki. Spustila sva se v dolino kraj San Leonardo in Passiria , nato pa se ponovno začela vzpenjati na še višji prelaz, Timmelsjoch ali po italijansko Passo Rombo (2474 m). Kako čudovito, res. Kar med vožnjo sem morala malce poslikati in posneti… čeprav je malce pred vrhom razgledna ploščad. Imela sva še dovolj časa, da prideva na drugo stran, saj cesto oz. prelaz zaprejo ob osmi uri zvečer, do vrha vozi tudi vsakodnevni avtobus. Stoj in glej, bi rekel človek temu. Koliko snega ob cesti, ki je bila za razliko od marsikaterih prav super, tudi dovolj široka a srečanje dveh avtomobilov. Tudi na vrhu je bilo še precej ljudi (čeprav restavracija ni obratovala) razgled pa čudovit. Naredila sva krajši postanek in se sprehodila tudi po snegu ter seveda pofotkala po dolgem in počez te prečudovite Dolomite. Čakala naju je le še pot navzdol Soeldna, kakšnih 45 minut… Tu pa ogromno hotelov, pa precej hladno… Seveda, to je ledeniška dolina… Prenočišče sva kar hitro našla – pred hotelom je bilo že nekaj motorjev s slovenskimi registrskimi tablicami, kovčke sva nesla v sobo, se preoblekla in šla ven, na večerjo. Po večerji sva si ogledala še čudovito mestece ob deroči reki, ki vsako leto gosti začetek alpske smučarske sezone za moške in ženske na ledeniku Rettenbach (tik pod glavno gondolsko postajo sva srečala dva Zagorjana, ki tu kolesarita – gorsko kolesarjenje).
Naslednji dan je bil spet čudovit, jasen in sončen, midva pa po dobrem zajtrku in kavici spet na pot… Peljala sva se čez Oetz, kjer sva natočila gorivo (se mi zdi, da pišem samo o tem:-) ampak tako je to z motorjem…), nato pa v hrib, proti novem smučarskem središču Kuhtai, na višini 2020 metrov. Če se le da, se voziva ne po najbolj glavnih cestah, rada imava prelaze, saj do njih ponavadi peljejo ovinkaste poti, pa tudi vožnja čez smučarska središča je nadvse zanimiva. Smučišča so sedaj pašniki – pasli so krave in konje, čeprav so bile marsikje vidne večje zaplate snega…. Po dobrih dveh urah in pol vožnje sva prispela v Insbruck, skakalno-zimsko športno središče, ki je tudi ena izmed postojank Novoletne skakalne turneje. Ker smo si mesto že pred leti ogledali z vrha skakalnice, se sedaj nisva povzpela na vrh, ampak sva se le peljala skozi čudovito avstrijsko mesto.
Naslednja najina postojanka je bila Krimml… do sem sva se peljala čez prelaz in po plačljivi alpski cesti, nato pa se je pred nama razprostrla čudovita dolina, deroča voda in v ozadju hribi, pobeljeni s snegom. Seveda sva se ustavila na razgledni točki, da sva lahko malce poslikala in poslušala bučanje vode. Lahko bi rekla “petdeset odtenkov zelene”, tako sveže je bilo vse… Krimmlski slapovi so v Nacionalnen parku Hohe Tauern, s 385m so najvišji v Avstriji. Potok se oblikuje v visokogorski dolini, ki leži na nadmorski višini preko 1600 m in nato v treh stopnjah pade preko visoke skalne stopnje v dolino reke Salzach. Krimmlski slapovi so nastali zaradi velike višinske razlike med visokogorsko dolino in dolino reke Salzach in je posledica delovanja ledenikov; vodo prispeva kar 17 potokov, ki se izcejajo iz ledenikov z obeh strani doline. Slapove si je možno ogledati z različnih razglednih točk, kjer je speljana zanimiva turistična pot. Pot vodi v neposredni bližini slapov v ozkih in strmih serpentinah, do zgornjega slapa traja dobro uro in je potrebne kar nekaj vzdržljivosti, da jo prehodiš… Ker sva bila motoristično oblečena in je bila pred nama še dolga pot do doma, se žal nisva podala proti vrhu, verjamem pa, da je to lepoto vredno videti…
V Lienzu sva si privoščila sladoled, ki se nama je sproti topil v rokah, tako vroče je bilo – 39 stopinj celzija je kazalo ob cestnem znaku. Pot sva nadaljevala proti Nassfeldu in čez hrib na italijansko stran; na vrhu sva poiskala senco s pogledom na smučišče in naredila krajšo pavzo… Pot, ki je sledila proti Trbižu je nič kaj prijetna; ozka, na trenutke se zdi skoraj neprevozna, ni asfalta, makadam…. sicer z motorjem še gre, ampak pozimi je lahko pestro, ko se vozijo ljudje na smučišče z avtomobili… Drugače pa sva preživela dva čudovita dneva z motorjem, brez oblakov, še pomembneje – brez kapljice dežja; dan pa je dolg, tako da sva v Domžalah malce pred deveto uro gledala še enkraten sončni zahod… To pa da takšnemu potovanju še piko na i!
Na poti do cilja ... 