Na praznik Velikega šmarna sva ob 6.00 zjutraj sedla na motor in se v oblačnem vremenu odpeljala raziskovat bivšo Jugo… Peljala sva se čez Zidani most, mimo Sevnice in Krškega ter ob 7.45 prečkala slovensko – hrvaško mejo na maloobmejnem prehodu Samobor. Po Hrvaški sva se peljala po avtocesti, sama ravnina in ogromno bal po travnikih. ob 9.00 sva se ustavila na počivališču, da sva pojedla sendviče, ob 9.45 sva bila na hrvaško – bosanski meji. Pri vožnji z motorjem po avtocesti je bilo zelo hladno, potem se zjasnilo in v Bosni je sonce prav prijetno grelo. Na meji je bila dolga kolona, mi2 sva šla mimo👍 – seveda sva bila bolj plašna, pa sva vprašala policaja, če lahko:-). V Bosni sva takoj po prečkanju meje natankala motor, v Doboju sva zavila za Tuzlo, lepi kraji, kot da bi se pobirali po vojni; veliko prenovljenih in obnovljenih hiš, novi trgovski centri, na vsakem koraku bencinske in očitno je imela vsaka drugega lastnika (glede na naziv in barve..). Kmalu po Tuzli naju dobi manjša ploha, zato sva oblekla dežne cunje. Vozila sva se ob Drini, na Srbski meji sva bila okrog pol štirih, šla sva 10 km stran od Srebrenice v kraju Bratunac, čez most in tu je šlo vse zelo počasi, čeprev ni bilo gneče, le trije avtomobili pred nama. Vožnja se je nato že kar malce vlekla, postajala sva utrujena, zato sva v Srbiji naredila še en krajši postanek v manjšem kraju – seveda na sladoled, ker pa sva imela še kašno uro do cilja, je bilo treba nadaljevati – peljala sva se cez Taro (mimo jezera) po mokri cesti, proti Mokri gori, kamor sva prišla ob pol šestih. Rezervacijo za nočitev sva naredila že doma, zato sva hitro našla to luštno sobico – app pri gospe Nevi (36 eur) nasproti Drvengrada. Ko sva se nastanila in razpakirala kovčke, je začelo deževati. Prvi dan vožnje je srečno za nama, prevozila sva cca 650 km.
Da sva pretegnila noge, sva se odpravila še na kratek sprehod do Drvengrada, etnološke vasice, ki je bila zgrajena leta 2003 po zamisli svetovno znanega filmskega režiserja Emirja Kustorice, prav za potrebe snemanja filma ˝Život je čudo˝. S te vasice se razprostira čudovit pogled na bližnje hribe in znamenito ozkotirno železnico ˝Šarganska osmica˝. Za potrebe filma so na železnici naredili tudi posebno postajo, s katere je lep panoramski pogled na Drvengrad. Vas je zgrajena v stilu manjšega mesta z velikimi mestnimi vrati in glavno ulico, pravoslavno cerkvijo, glavnim trgom in ulicami z brunaricami. Vas ima hotel, trgovinico s spominki, knjižnico in tudi športnorekreativni center. Ulice so dobile ime po znanih osebnostih sveta, do katerih Emir Kusturica goji posebno spoštovanje. Glavna ulica nosi ime po svetovno znanem jugoslovanskem pisatelju in nobelovcu za književnost Ivo Andriću, zraven nje pa je ulica argentinskega revolucionarja Ernesta Rafaela ˝Che˝ Guevare in svetovno znanega nogometaša Diega Armanda Maradone, sledi ulica ameriškega ˝kung fu˝ borca in filozofa Bruce Lee-ja ter najboljšega srbskega tenisača Novaka Đokovića, če naštejem le nekatere…
16.8. Zajtrk sva jedla v restavraciji pri Kusturici, za 500 din, sončno/delno oblačno. Če si v Mokri gori, je obvezen izlet z vlakom po ozkotirni železnici, za povratno vožnjo sva plačala 1600 dinarjev (15€ stojišča, ista cena kot sedišča). Gospod v vrsti za nama je posodil- dal 150 din, kajti plačaš lahko le s srbskimi dinarji. Čelade in motoristične jakne sva pustila na železniški postaji – so nama prijazno odstopili prostor. Na vrhu sva srečala Vesno iz Zagorja, Nikino prijateljico. Šarganska osmica je ena najlepših železniških prog, ki je delovala do leta 1974 na območju Zlatibora. Leta 2003 so progo in postajo v Mokri gori obnovili (nekoč je bila to delujoča ozkotirna železnica Užice-Višegrad-Sarajevo), vlak vozi le še kot muzejsko-turistična znamenitost, parna lokomotiva (z imenom Nostalgija) pa se prebija preko prelaza Šargan, skozi slikovite soteske, skalne previse in tunele. Prelaz Šargan leži med planino Taro na severozahodu in planoto Zlatibor na jugo-vzhodu. Proga ima neobičajno pot v obliki števila osem, zato jo značilno imenujejo ˝Šarganska osmica˝. Posebnost šarganske železnice je v premagovanju 300 m višinske razlike, kar so lahko zagotovili le z izgradnjo proge v obliki ˝pentlje˝ oz. osmice. V eni uri vožnje (dolžina proge je le 15,44 km) stara lokomotiva počasi in nostalgično vleče svojo kompozicijo skozi 22 tunelov in preko pet mostov s prekrasnim razgledom. Najdaljši tunel Šargan je dolg 1.666,86 m, skupna dolžina vseh tunelov (22) pa je 5.445,22 m. Največja višinska razlika, ki jo vlak premaguje, je na oddaljenosti le 3,5 km, na celi relaciji proge pa so kar štiri (4) železniške postaje; Jatare, Golubić, Ludi kamen in Šargan Vitasi. Železniška postaja Jatare je služila le kot preklopna postaja in na njej ni bila prodana niti ena karta. Danes je na progi najbolj zanimiva postaja od vseh z zelo slikovito okolico in odlično gostinsko ponudbo. Izgradnja proge je bila skupen projekt Kraljevine Srbije in Avstro-Ogrske monarhije, ki je hotela preprečiti izgradnjo jadranske železnice prek turškega ozemlja in prav izgradnja te proge je v tistih časih je veljala za eno najdražjih na svetu (nekateri viri navajajo, da če bi se preračunali vsi stroški gradnje proge, bi prišli do neverjetne cene ˝1 m proge = 1 kg čistega zlata). Skratka, vožnja z vlakom in programom traja približno tri ure, ampak se splača – midva sva bila navdušena nad naravo. Z dela poti je zanimiv tudi pogled na hrib Mećavnik, kjer sva zajtrkovala v etnološki vasi ˝Drvengrad˝. Na železniških postajah je veliko gostinske ponudbe in spominkov, cene pa ugodne in zelo dostopne.
Iz Mokre gore naju je pot vodila naprej v Zlatibor, kjer je istoimensko ogromno turisticno naselje. Zlatibor je rahlo valovita gorska planota na višini tisoč metrov, ki leži v JZ delu Srbije. Območje Zlatibora je že dolgo znano kot planina za zdravljenje in počivanje, hkrati pa je odlična izbira za pripravo športnikov na različne športne panoge. V Zlatiboru se veliko dogaja poleti in pozimi. Mi2 sva tu jedla pleskavico in pomfri za 400 din. Naprej sva se peljala čez Kokin brod, Zlatarsko jezero- z jez-om, tu so bile ogromne travniške planote, tudi brez gozdov. Cesta od Nove Varoš proti Sjenici pa obupna, vsa poflikana… spet naju je dobila rahla ploha, k sreči pa sva ušla večjemu nalivu, saj je bilo pred nama črno, cesta pa ovinkasta. Proti Kopaoniku sva se dvignila zelo visoko, zelo ovinkasta cesta vendar pa zelo lepa… na vrhu za las spet ušla dežju, zato sva le na hitro prevozila Kopaonik, ki je zelo znano in najvišje smučarsko središče v Sribiji. Menda se pohvali kar z 200 sončnimi dnevi na leto in 160 dnevi snega. Od Beograda je oddaljen tri ure vožnje, smučišče pa ima 55 km prog za alpsko smučanje. Smučišče se razvija in zadnja leta je priljubljen tudi za Slovence. Midva sva imela rezerviran App Jolly (super velik, lep razgled, balkon), kjer sva za nočitev z zajtrkom plačala 22€. Ob poti sem bila večkrat presenečena, to je res balkan – ogromno smeti v naravi, kupi smetišč, zraven pa potepuški psi, ki iščejo hrano po smeteh. V drugem dnevu sva prevozila dobrih 200 km.
17.8. Na zajtrk v restavracijo JollyKop bi šla že prej, ampak se je odprla šele ob 8.00 – je pa trajalo… v nedogled, po balkansko… čakala sva pol ure, pa sva naročila samo hamandeggs…. v restavraciji poleg naju sta bila le ee dva gosta…na koncu pa vrhunsko dober, ogromen dorucak! Ker sva bila na višini 1770 m, je bilo zjutraj na motorju precej hladno, ampak se je temperatura kar hitro dvignila.
Ko sva se spustila v dolino, sva bila že skoraj na meji z republiko Kosovo – Jarinje (vsega pol ure vožnje). Tudi tu sva šla lahko z motorjem mimo, vendar pa je moral Mitja urediti posebno zavarovanje za motor, saj naše dol ne velja, (cena cca 10 eur). Po urejenih teh formalnostih sva se lahko odpeljala naprej proti glavnemu mestu, na obeh straneh meje pa je za nama in pred nama ostala čakajoča vrsta vozil… Na prvi bencinski sva tankala, da sva bila preskrbljena za naprej. Tu sem se celo zmotila pri plačilu – ponudila sem srbske dinarje, pa se je prodajalec kar stresel…gorivo je bilo drago (20€, bencinska pa zaprašena prazna in skroaj sred ničesar) …. počasi je sledilo, da sva ob cesti na več krajih videla kupe smeti, vse razmetano, vsepovsod avtomobilski odpadi, zraven pa trgovine z vozili – tik ob glavni cesti, ki je bila bolj v slabem stanju, zdi se mi, da so bile tudi bencinske črpalke zelo na gosto postavljene….. Pelajal sva se mimo Kosovske mitrovice, malce pred dvanajsto uro sva prispela v Prištino. Priština je glavno mesto Republike Kosovo, države, ki je le delo priznana na Balkanu, neodvisnost je razglasila leta 2008. Priština je hkrati največje mesto, upravno in kulturno središče na Kosovu, prebivalci pa so večinoma Albanci, nekaj je Srbov, Turkov, Bošnjakov in Romov. V Prištini je zelo prepoznaven spomenik Newborn, ki označuje novo rojstvo po osamosvojitvi in svobodo. Ustavila sva se pri katedrali Matere Terezije, ta katoliška cerkev je zgrajena v romanskem slogu (ob zaključku prenove bo najvišja stavba v Prištini in trenutno tudi na Balkanu, del je bil zato tudi zaprt). Zanimiva je tudi mošeja Sultana Fatiha, ima pa kar 15 metersko monumentalno kupolo, zgrajena leta 1461. Seveda pa ne moreš niti mimo spomenika ameriškega predsednika Billa Clintona (postavljen leta 2009), saj si je prizadeval in tudi imel pomembno vlogo pri svobodi Kosova. Ker so se spet začeli kopičiti oblaki, sva kupila le še magnet (2 €) za spomin in se po cca dveh urah sprehajanja po mestu odpeljala naprej proti novi državi – Makedoniji. Približno uro vožnje sva imela do meje, cesta je zelo slaba, vzporedno pa so očitno delali avtocesto, zato so bili tudi krajši zastoji, veliko tovornjakov in zelo blatna cesta. Zanimivo, na Kosovem ni bilo signala za lokacijo, saj mi je na celi 10-dnevni turi lokacije pri fotografijah ne pokaže edino tu.
V Republiko Makedonijo sva prišla brez težav (v kraju Cucer Sandevo). So pa naju na mejah kar gledali in spraševali, kam sva namenjena ter zakaj – čudno se jim je zdelo, da sva šla z motorjem tako daleč. Do Skopja sva imela še pol ure vožnje, zato sva nadaljevala v prestolnico Makedonije, ki leži na obeh bregovih reke Vardar v skopski kotlini. Skopje obstaja že od rimskih časov in ima bogato zgodovino, kljub temu pa ima modernejši izgled, saj ga je leta 1963 prizadel katastrofalni potres, ki je uničil tri četrtine mesta Skopje, pod ruševinami pa je umrlo več tisoč ljudi. Tu se mešajo rimska, turška in balkanska zgodovina in kultura. To glavno makedonsko mesto ima približno pol milijona prebivalcev, je veliko in natrpano mesto. Že sama reka ga deli na vzhodni (stari) in zahodni (novi) del. V Skopju so poletja dolga, vroča in suha in tudi ob najinem obisku je bilo vroče, zato sva naredila z motorjem en krog po mestu nato pa poiskala senco za parking (najlažje v trgovskem centru). Najin čas za ogled mesta je bil omejen, zato sva se zapeljala do trdnjave Kale. Stene trdnjave Kale v znani obliki so bile zgrajene v zgodnjem 6. stoletju v času vladavine Justinijana I, v sedanjo obliko je bila dograjena v časih turške vladavine in takrat je tudi dobila ime, saj Kale po turško pomeni trdnjava. Trnjava mogočno kraljuje na levem bregu reke Vardar s pogledom na stari del mesta Skopje. Na mestu trdnjave Kale so našli ostanke neolitske naselbine iz časa 4.000 let pred našim štetjem. Od trdnjave je skozi stari del mesta mimo mošeje Mustafa Paše lep sprehod do Čaršije (stare mestne tržnice). Mošeja Mustafe Paše je bila zgrajena leta 1492 in je ena izmed najlepših zgradb iz obdobja osmanskega Skopja. Nahaja se dvignjena nad Čaršijo in je do danes ostala skoraj nedotaknjena, leta 2011 pa so zaključili temeljito renovacijo, saj je bila v potresu 1963 precej prizadeta. Zraven džamije je v turški grobnici poleg njega pokopana tudi njegova hči. Med največjimi simboli mesta Skopje je kamniti most na reki Vardar, ki je bil zgrajen že v 6. Stoletju pod bizantinskim cesarjem Justinijanom I. V 15. stoletju je pod turško vladavino sultana Mehmeda II doživel temeljito prenovo, ko so dogradili tudi kamnito ograjo in stolp. Stolp se je sicer porušil, vendar ga trenutno renovirajo. Most je dolg 214 metrov in ima 13 stebrov, nahaja se v samem centru, predstavlja vez med novim in starim delom mesta – dostop do stare tržnice Čaršija in centra dogajanja v starem in novem delu mesta. Na obrobju mesta se dviga hrib Vodno, najvišji vrh Krstovar je visok 1066 m. Leži jugozahodno od mesta Skopje in je zaradi bližine priljubljena izletniška in turistična destinacija. Na vrhu je 86 metrov visok Milenijski križ, zgrajen leta 2002 kot najvišji križ na svetu. Najlepši del je razgled, ki ga občudujejo vsi. Midva sicer nisva imela časa, da bi se zapeljala na hrib, križ pa sva vseeno videla iz mesta. Meni najljubši spomin na mesto Skopje pa bo zagotovo ostal obisk spominske hiša Matere Tereze, ki je postavljena v Makedonski ulici blizu Mestnega muzeja. Gre za repliko, saj hiše v kateri je bila rojena in je živela do 18 leta, ni več. Včasih je stala na Makedonskem trgu, kjer je sedaj trgovski center in je mesto posebej označeno. V spominski hiši je tudi majhna kapela, pred hišo pa velik kip Matere Tereze. Kljub temu, da je bila rojena v mestu Skopje (avgusta 1910), je bila njena mati Albanka, oče pa Vlah, zato jo imajo zdaj za svojo vsi trije narodi. Mati Tereza je bila ustanoviteljica reda Misijonark ljubezni ter svetnica, umrla pa je v septembra 1997 v Kalkuti, Indija, kjer je delovala kot redovica. In še ena misel Matere Terzije za konec opisa mesta: “Ne moremo delati velikih stvari. Delamo lahko le majhne stvari z veliko ljubeznijo”. Mati Tereza je leta 1979 dobila Nobelovo nagrado za mir.
Čez dan sva že rezervirala sobo na Ohridu in nama je bilo skoraj žal, saj bi v tem mestu zlahka ostala še nekaj časa in si ogledala še kakšne znamenitosti, muzeje, ki jih kar ne zmanjka. Magnet sva tu kupila za 1€. Okrog pete ure sva zapustila mesto in se odpeljala proti Ohridu, kamor sva prispela že v mraku. App sva imela rezerviran v Strugah, ob severnem delu jezera, midva pa sva se vseeno najprej še zapeljala v samo mesto Ohrid. Ampak zaradi gneče sva se hitro vrnila (15 km) in tu poiskala app – studio v blokovskem naselju z balkonom, se razparkirala, saj sva nameravala ostati dve noči, nato pa sva se že utrujena od dolge vožnje in ogledov odpravila ven na večerjo tik ob vodi – in bilo je prav prijetno. Vožnje na motorju je bilo ta dan cca 430 km.
18.8. Sobota, Struge – zbudila sva se v sončno jutro, zajtrkovala pecivo iz pekarne za 5€ (300 makedonskih dinarjev), pustila kovčke v sobi in se odpravila do Sv. Nauma na drugi strani Ohridskega jezera. Ampak – kolona avtomobilov, komaj sva se vozila, pa še cesta je bila precej ozka. Samostan (ki ga je ustanovil Sv. Naum leta 895) leži približno 30 km južno od mesta Ohrid in stoji na visoki skali nad jezerom, le kakšnih 15 minut hoje od albanske meje. Nekaj let kasneje je bila tu zgrajena še cerkev, ki so jo skozi stoletja dograjevali in je dobivala drugačno obliko. Sveti Naum (ki je tukaj tudi pokopan) je bil srednjeveški bolgarski pisec, eden od sedmih apostolov Prvega bolgarskega cesarstva in misijonar med Slovani. Bil je učenec svetih Cirila in Metoda in soustvarjalec glagolice in cirilice in soustanovitelj literarne šole v Pliski. Pred vhodom v samostan so številne stojnice z raznimi spominski, na njih pa je možno kupiti tudi znamenite ohridske bisere in magnet (60 den ali 1€). Ljudje so tu zelo prijazni, z vsemi se pogovarjamo kot da bi bili stari znanci – vsi se z veseljem spominjajo-mo bratskih narodov in vsi se spominjajo “nekih” znancev iz Slovenije. Samostan Sv.Naum vsekakor predstavlja obvezno destinacijo na obisku Makedonije.
Prelaz iz Neuma proti Prespanskem jezeru na drugi strani je treba plačati – 120 den oz. kar 2€, “naokroglo”, ker je to vožnja po nacionalnem parku Galičica. Cesta proti vrhu je čudovita, razgledi nazaj na Ohridsko jezero enkratni, tako je treba ne več krajih ustaviti in malce poslikati. Srečala sva več land-rowerjev, umazanih… s Poljske, drugače pa bolj malo avtomobilov! Cesta se vzpne 1568 metrov visoko čez prelaz Lipova Livada pod Magarom, na drugo stran, ko se začne spuščati pa postaja ozka, luknjasta… Jedla sva v kraju Stenje tik ob jezeru; spet čakala v nedogled… K nama je prisedla ena makedonka, skoraj domačinka, ki potuje s kolesom okrog jezera, želela je pomagati kelnarjem pri strežbi, ker je počasno vse, je rekla… Pogovarjala se je v angleščini in to kar pri vsaki mizi. Ko pride k nama pa pa je tako prisrčno rekla – aja, naši ste😊. Vse je želela vedeti, kje sva se vozila, kam greva, kakšne so ceste tu okrog, kako je bilo priti sem, ali greva še v Grčijo… To je bil sicer najin plan na začetku, vendar sva ga opustila, saj bi morala imeti še kak dan zraven… Prespansko jezero leži na tromeji med Severno Makedonijo, Grčijo in Albanijo, na južni strani Prespanske kotline med gorama Galičica in Planina Baba in je eno najbolj čistih jezer na svetu. Leži na nadmorski višini 853 metrov in zajema površino 276,7 kvadratnega kilometra. Zanimivo je, da gladina vode niha. Nekaj ljudi je bilo na obali, vendar pa je bilo po moje prevroče, saj je kar teklo od naju, pa čeprav sva sedela v senci. Ravno turizem se tu ne znajo iti, verjetno je vso slavo pobralo tudi Ohridsko jezero. V Stenju so nama hoteli pred motorjem prodati čaj- dve stare mamce in en fantič- ta je imel olje in albanski Konjak za 5€… komaj komaj sva ušla in se pregovarjala, da ne moreva imeti prtljage na motorju, pa je rekla, naj privežem zdravilen čaj iz hribov na motor:-) in ga peljem v Slovenijo…
Ko sva se vračala, sva se ustavila še v mestu Ohrid, podala sva se tudi na ogled Samuelove trdnjave, ki se bohoti nad mestom. Samuel jo je dal zgraditi v 11. stoletju, a je že pred tem je na istem mestu stala utrdba, ki jo je najbrž dal zgraditi Filip II. Makedonski v času 4. stoletja pred našim štetjem. V času vladavine carja Samuela je bil Ohrid glavno mesto Bolgarskega imperija. Utrdbo so obnovili leta 2003. Z zidov je čudovit razgled na mesto in na jezero. Ohrid je nedvomno mesto cerkva, mnogi ga imenujejo za zibelko krščanstva. Z bogato zgodovino Ohrid zagotovo sodi med mesta, ki jih je vredno obiskati. Od leta 1980 sta Ohrid in Ohridsko jezero na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO. Ohrid nudi zabavo za mlade in mlade po srcu ter tudi ogromno raznih doživetij. Ohridsko jezero leži kot meja med jugozahodnim delom Republike Makedonije in vzhodnim delom Albanije. Jezero ima kristalno čisto vodo – tudi midva sva zvečer zaplavala v jezeru – tla so bila hm… mehka kot bi hodil po blatni mivki…. Največja širina jezera znaša 14,8 km, dolžina jezera pa je 30,8 km, v jezero pa se zliva 40 rek. Jezero je tako veliko, da imaš občutek, kot bi bil na morju. V tem jezeru živijo tudi ribe plašnice, iz katerih lusk izdelujejo znani ohridski biser, natančna izdelava pa ostaja velika skrivnost.
Po večerji (spet sva lačna čakala v nedogled, menda že tretjič…), za katero sva plačala 10€ (veliko pivo, mali radler in krožnik mix-a, ki sva ga komaj pojedla), sva se šla raziskovati še mesto Struga… Danes sva naredila malo kilometrov – le 90 …
19.8. v nedeljo sva ob pol desetih zapustila Struge in se opeljala proti Albaniji, na mejo, ki je bila polna tovornjakov, sva prišla ob 10.00, tovornjaki, mi2 brez problemov prečkala mejo Pogradec, pokazati pa je bilo treba dokumente od motorja, imeli pa so celo poseben – ločen dovoz za motorje. Zelo lepa pokrajina, precej hribovita, čeprav umazanija in smeti ob cesti . Avtopralnice so bile na vsakem koraku, polno mercedezev, starih znamk… videla sva veliko porok, ki so vozili mimo v koloni (pa nedelja je bila). Po isti cesti so vozili s konji, pa tudi privezane krave na prikolici.
Pri kraju Elbasan sva zavila z glavne ceste na cesto, ki je peljala do Tirane preko čudovitega prelaza, po eni strani hriba gor, nato sva se vozila po vrhu hriba (grebenu), razgled enkraten na obe strani- izjemna panoramska cesta za motoriste (sva raje izbrala to cesto namesto krajše avtoceste), čeprav sva morala večkrat ustaviti zaradi ovac na cesti . Na trenutke pa je pokrajina zaradi samote postala že skoraj malce “scary”.
V Tirano, (ki leži ob reki Ishm) glavno mesto Albanije sva prišla okrog poldneva, parkirala sva nasproti vladnega urada pri Clock tower (Stolp z uro), ki je postavljen v središču mesta in s tem je postal simbol Tirane, hkrati pa je en izmed najstarejših objektov v Tirani, zgrajen je bil leta 1820. To je v bližini bunker-ja, kjer je muzej holokavsta ( vstopnina 4€ na osebo ali 500 alban pese). Kustosinja se je kar pogovarjala, zelo zanimivo ji je bilo, da sva iz Slo z motorjem, tam sva pustila čelade in jakne, da sva se lažje sprehajala – hkrati sva se malce ohladila, saj je bilo zunaj peklensko vroče. Ko sva prišla ven, je grmelo, bilo je tik pred dežjem, zato sva spet hitela – naredila sva še en krog po Tirani, poiskala sva naselje Bllok, kjer stoji vila nekdanjega diktatorja Enverja Hodže, videla mošejo in cerkev Matere Tereze. Tirana je v zadnjih letih pridobila na turistični prepoznavnosti tudi zaradi nenavadne politike župana, ki mesto prebuja iz zaspanih sivih barv, ki so bile na fasadah različnih stavb in jih nadomešča z živimi barvami. Albanca, mlajši par, sta pri semaforju, kjer smo stali na rdeči luči, naju slikala in rekla da bo deževalo v roku ene ure. V enem delu mesta je že deževalo, cesta zelo mokra, mi2 pa sva se spet odločala – naj vedriva kje v mestu ali greva raje proti zahodu, čim prej na morje, kjer je še kazalo lepo vreme; ampak sva mesto raje zapustila, saj je bilo nebo zelo črno, oblačno in komaj sva uhajala dežju.
Ko sva prišla v hotel v Drač (Durres), je bilo črno in pripravljalo se je k nevihti, zelo pihljalo, midva pa zelo žejna in željna morja. Motor sva imela v garaži, hitro sva oblekla kopalke in šla iz sobe na plažo, mimo cerkve, po bližnjici mimo hotela – takrat pa joj – napadel naju pes, skočil je izza vogala in Mitja ga je brcnil – bila sva v japonkah, na tleh je ležala lata ki jo je zagrabil in ga skoraj mahnil, jaz pa močno kričala…takrat je že začelo deževati, midva pa žejna in prestrašena, vedrila sva kakšnih 15 minut v eni nedokončani garažni hiši. Počasi se je le zlilo, da sva lahko šla do obale in zavila v prvi bife, kjer so brisali in postavljali stole po nevihti – za veliko in malo pivo ter ledeno kavo sva dala 6€; ne mores placati s kartico, je rekel: “about 6€”. Popoldne sva vse do sončnega zahoda uživala na čudoviti plaži in se kopala v morju, voda je bila topla in zelo slana.
Nastanjena sva bila v prijaznem družinskem hotelu Bar Gega (25€ nočitev z zajtrkom), ki pa je bil prav poseben… ni bilo vtičnice – le tista za TV; v kopalnici je bil tuš, kjer je voda tekla po tleh, brez kabine, bilo je polno komarjev …. zvečer sva v hotelski restavraciji pila pravi domači albanski konjak za le 1€; ustekleničene vode so nama dali kolikor sva jo želela. Sin je znal angleško, oče, ki je očitno gazda, pa nič, le albansko. Pred hotelom so bili parkirani le avtomobili z italijanskimi registrskimi tablicami. Večina turistov tukaj je torej Italijanov, ki pridejo sem s trajektom na dopust. Drač je pristaniško mesto in eno najstarejših albanskih mest. Po zlomu komunizma 1991 se je prebivalstvo precej povečalo, na obali je zraslo veliko novih hotelov. Albanija se sicer razvija, zelo hitro, na eni strani vidiš bogastvo, na drugi pa revščino – pri avtomobilih, oblačilih, hišah, vse… Ne vem, a me je navdušila, ali ne… Prevozila sva skoraj 200 km.
20.8 Po zajtrku sa zapustila Drač, sva pa v eni uri prevozila le 40 km, kljub temu, da je bila z znakom hitra cesta in je Mitja z motorjem prehiteval kolono. Cesta je ful ravna kar nekaj kilometrov, avtocesta ni plačljiva ljudje hodijo ob kraju, kar prečkajo avtocesto, na avtocesti vidiš tudi traktorje, izvoz z avtoceste direktno na makadam itd…. Da je bencinska zaprta vidiš, ko so postavljeni kamni, pa ne veš, kje in kako hitro bo naslednja.
On my way!- on my way… spet kolona kolona…
Postanek sva naredila pri Skadarskem jezeru, ki je bilo umazano, zelo je smrdelo… Jezero naj bi imelo kar 50 otočkov in leži na meji med Albanijo in Črno goro. Ko sva se zapeljala še po mestecu Shkoder, je bila okrog naju takoj množica otrok, cigančkov, ki so prosjačili…
Pred Skadarjem sva tankala – in spet ni bilo mogoce plačati s kartico, zelo drago -19€. Wc – odpreš vodo, teče zadaj za umivalnikom ven…svašta… Mejo sva prečkala v Muriqan – Sukobin in se peljala naprej do lepega obmorskega mesteca Bar v Črni gori.
Pogledala sva si cerkev sv. Nikola v Baru, grozna gneča povsod po mestu, komaj sva našla prostor za parking, jedla v Starem gradu.
Ko sva prisla v Budvo, je po cestah še tekla voda, naju dobilo nekaj kapljic in spet sva imela srečo z dežjem… Na otok Sv. Štefan nisva prišla, ogledala sva si ga z motorja, za eno uro parkinga bi plačala 2€. Prav tako sva Budvo poslikala od daleč, z vrha, da pa ujameva še malce morja, sva se namenila naprej v Tivat, kjer sva za sobo z zajtrkom v hotelu dala kar 85€, zraven morja. Glede na to, kako poceni sva spala do sedaj, je bilo to seveda zelo drago. Ampak – ker vnaprej nisva imela rezervirano, želela pa sva še malce kopanja v morju, sva pač vzela to sobo. Zvečer sva šla na sprehod po mestu – uf, kakšne jahte, kakšna bogatija, takšnega razkošja pa res ne vidiš vsak dan, kako je vse drago… Na poti sva bila že šesti dan in prevozila sva 265 km.
21.8. torek; Nad najinim hotelom je zelo nizko vzletelo letalo iz letališča Tivat, imela sva velik balkon, s katerega se je videlo tudi na morje. Peljala sva se okrog polotoka v čudovito mestece Kotor. Cesta tu okrog je zelo ozka in dva avtomobila se večinoma ne moreta srečati, lepo pa, kot bi se pripeljala v kakšen fjord na Norveškem. Še križarke so bile zasidrane. Cesta se na koncu pod hribom začne vzpenjati, na počivališču sva se ustavila in slikala in slikala Boko Kotorsko.
Cesta do Lovčena je bila ovinkasta in ozka, avtobus, ki sva ga srečala, je komaj zvozil ovinek. Ker sem jaz že bila na Lovčenu, nisva šla pogledat Njegošev mavzolej, ampak sva se peljala naprej proti Podgorici, glavnem mestu Črne gore, tu pa je bilo spet tako vroče, da sva samo iskala senco. Dobesedno se nama ni dalo hoditi in raziskovati mesto, raje sva se odpeljala proti severu in hladnejši planini Žabljak, ki se nahaja v narodnem parku Durmitor.
Po lepi panoramski cesti iz Podgorice proti nacionalnem paku sva naletela na prometno nesrečo, 3 km kolone na obeh straneh; spet sva kolono lahko prehitela in policaj naju je pustil naprej mimo poškodovanih avtomobilov. Vožnja ob kanjonu reke Tare, je bila vseskozi čudovita, ravno prav ovinkasta, cesta speljana skozi tunele. Tara je dolga 141 km in je najdaljša reka v Črni gori, kanjon Tare pa je ena glavnih in najprepoznavnejših turističnih znamenitosti, zelo priljubljen za rafting, zipline in druge vodne športe. Kanjon Tare je najgloblji v Evropi in je skupaj z narodnim parkom Durmitor na Unescovem seznamu svetovne dediščine zaradi kristalno čite vode, ki je povsod pitna, pravijo ji tudi “solza Evrope”. Na nadvse zanimivi reki je nastalo več mostov, eden pa je najlepši, najbolj znan in tu sva se seveda ustavila- betonski most Đurđevića; most je dolg mostu je 365 m, zgrajen je iz petih lokov (za časa Kraljevine Jugoslavije), nad kanjonom reke Tare pa se vzdiguje kar 172 m in tako je eden od simbolov te čudovite čiste planinske reke. Uf, kako lepo, kakšna barva vode, kak lep, dih jemajoč pogled v dolino – ampak na zipline pa ravno ne bi šla…. ampak občudovanje Tare sva morala dokaj hitro zaključiti, saj so se nad nama spet začeli zbirati temni oblaki, midva pa sva imela še cca 20 km vožnje do najine končne postojanke.
Po daljšem času sva kljub vročini spet oblekla dežna oblačila in zapustila vso to veselo dogajanje zadaj. Na Žabljaku sva imela rezervirano sobo (40€ nočitev z zajtrkom), zelo lepo in prostorno. Spodaj je bila restavracija in ker sva bila že pošteno lačna, sva si privoščila prav dobro “kočerjo”. Žabljak je majhno mestece s približno 2 tisoč prebivalci in je najvišje ležeče urbano naselje na Balkanu, saj je na 1456 metrih nadmorske višine. Ker še ni deževalo, sva šla naprej v center mesta peš, kakšne pol ure sva hodila v eno smer, čudovito turistično naselje, to je največji zimsko-letni športno rekreativni center Črne gore, ima tudi ogromno nastanitvenih kapacitet; prijetne hiške za bivanje, kot na Norveškem – vse pisane…. Žabljak obkroža ga kar 48 vrhov, ki so višji od 2 tisoč metrov, ter 18 jezer, ki jih imenujejo Gorske oči. Kraj je znan po dobrih smučiščih (Ski Center Durmitor, Savin Kuk in Bjelasica), ime Žabljak pa je dobil po okoliških žabah, ki z regljanjem vsako leto napovedujejo prihod pomladi. Zvečer se je zunaj pošteno ohladilo, celo močna nevihta z grmenjem in strelami se je razbesnela nad Durmitorjem, midva sva le še rezervirala nočitev naslednji dan na morju, kar je bil najin naslednji cilj in zadovoljna od videnega ter utrujena zaspala.
Z motorjem sva naredila cca 300 km.
22.8. Sreda; kot običajno sva se po zajtrku v čudovitem sončnem jutru odpeljala najprej do Črnega jezera, ki je največje in najbolj obiskano jezero v Durmitorju (treba je plačati parkirnino za avto in vstop v park po osebi). Jezero je dobilo ime je po črnih borih, ki stojijo okoli njega v gostem gozdu, in pri pogledu v vodo ustvarjajo učinek črnine. Ker sva midva bila pri jezeru zgodaj (malce po osmi uri), tu še ni bilo nobene gneče. Čudovito!
Mejo z BiH sva prečkala v kraju Ilino Brdo in mejni prehod Klobuk, se nakaj časa peljala po Bosni, nato prišla v Republiko Srbsko in naprej proti meji s Hrvaško, prehod Ivanica, kjer sva kmalu spet videla Jadransko morje. Nad Dubrovnikom sva se zapeljala na razgledno točko, od tu pa je bil enkraten pogled na staro mesto, na obzidje na morje, kjer so bile zasidrane križarke… Če ne bi bilo spet tako vroče, bi verjetno tu posedela dalj časa in opazovala lepote stvarstva. V Dubrovniku smo že bili, zato obisk le tega ni bil cilj, sva se pa ustavila na mostu Franja Tuđmana in si privoščila sladoled-lučki za neverjetnih 7€. Tako, ko prideš na Hraško, se cene spremenijo… niso več balkanske…
Vožnja do Makarske pa se je vlekla, da je bilo joj… vročina ni popustila in sonce je pripekalo, midva pa s čelado na glavi in v tistih debelih motorističnih jaknah… nisva se upala sleči… saj nikoli ne veš, kaj bo na cesti, le malce bolj sva se odpela, pa je že Mitja pičila neka žuželka – verjetno osa in tako je bilo treba ustaviti… v Makarsko sva prišla okrog štirih popoldne po prevoženih 330 km. App tu je bil bolj majhen, ampak je imel vsaj balkonček s pogledom na Biokovo, pa samo druga vrsta od morja – super lokacija za ugodnih 50€; želela sva podaljšati še za eno noč, pa je bilo vse polno, menda sva imela srečo še za ta dan, da sva ga dobila…. Lastnica nama je ob prihodu častila pijačo – pivo, kavo…. zelo gostoljubna. Ampak nama se je mudilo na plažo, da se vrževa v morje in se še na tak način ohladiva. Večerjala sva v prijetni restavraciji ob morju ob krasnem sončnem zahodu, ki je dnevu naredil piko na i.
23.8. Najin moto-road-trip po Balkanu se počasi biža koncu, ostaneta nama še dva dneva za dopust v pravem pomenu besede – počitek…. Makarsko sva bila “prisiljena” zapustiti, saj ni bilo v celem mestu več proste niti ene sobe. Peljala sva se čez Omiš in obujala spomine na dopust izpred nekaj let, ko smo tu kampirali. Kjer se reka Cetinja izliva v morje sva tankala… čez vsa mesta po jadranski magistrali je bila gneča, mi2 pa mimo kolone, k sreči, saj nama teče po hrbtu in pod čelado….
Noro – tole iskanje app, predvsem v taki vročini… ko se že nekaj najde, nama ne smejo oddati, ker ne delujejo prek Bookinga; greva v agencijo, spet dobiva šit sobo… ura pa teče. Sva zahtevna – poceni, lepo, ob plazi, wifi, balkon ali pa v centru… tega torej tukaj ni😢. Nastanila sva se v kraju Srima zraven Vodic, in ta soba z balkonom je bila edina dokaj blizu plaže, drugače pa – joj, grozna, če ne bi bila tako naveličana iskanja, ne bi nikoli tu prespala. Pa še grozno veliko komarjev in to celo dve noči, ker sva tudi edino tu dobila sobo za dve noči (40€, največ sva dala in dobila najmanj…-:( ).. Sva pa do sem naredila po magistrali “samo” 150 km iz Makarske. Ha, kako se dobro sliši – samo, saj sva do sedaj povprečno dnevno prevozila 300 km… V petek je bil dan za lenarjenje in ležanje na plaži, plavanje in uživanje v brezdelju, o ničemer nama ni bilo treba razmišljati, ne kje bova rezervirala nočitev, kje se bova vozila, kje ustavila… Le kdaj bova naslednji dan spakirala in se odpeljala proti domu…
25.8. sobota; sončno jutro, ura 7.45, midva pa se odpravljava domov, ker je vremenska napoved za Slovenijo zelo slaba – deževna se temu reče. In res – na meji v Zagrebu – malobmejni prehod Slovenska vas ob 12.00 sva si že oblekla dežne cujne…. Zadnji dan z morja domov sva prevozila 415 km. Ta mototrip po bivši Jugi nama bo ostal vedno v spominu, saj se nekje globoko v sebi še vedno čutimo povezani z južnimi narodi, nobene slabe izkušnje v vseh 10-ih dneh nisva imela na poti, ljudje so bili povsod prijazni in kljub dolgi razdalji se niti nisva počutila tujca… Uživala sva na vsakem kilometru, pa tudi, če je deževalo, sva vedela, da bo kmalu posijalo sonce. In res je bilo tako…
Na poti do cilja ... 